Tolmačenje

ŠMARNA GORA

'Šmarka' so ljudje!

»Pot na Šmarno goro ali Grmado je edina stalnica mojega vsakdana, ki je zlepa ne izpustim. Je kot jutranja kava, brez katere dan ni popoln,« med hitro hojo po uhojeni poti na Šmarno goro pove gospa Marija iz Ljubljane. In ni edina. Tistih, ki so dvoglavi osamelec, Šmarno goro (669 m) in Grmado (676 m), vzeli za svojega, je ogromno. Na parkiriščih pod njegovim vznožjem se dnevno tre avtomobilov, ki nakazujejo, da so poti nanj že skoraj romarske. A za tem se skriva še marsikaj. Šmarna gora in Grmada sta polni posebnosti in skrivnostnih zgodb …

Na Šmarno goro se letno odpravi kar 100.000 pohodnikov, ki (odvisno od poti, ki jo uberejo) vrh v povprečju osvojijo v dobre pol ure. A obstajajo tudi takšni, ki na njen vrh pritečejo v dvanajstih minutah! Vsakoletni tek na vrh »Šmarke«, kot ji ljubkovalno pravijo domačini, od leta 1979, ko se je vse skupaj začelo, vedno znova privablja večjo množico »korenin«, med katerimi se najdejo tudi tisti, ki so že zakorakali v osemdeseta leta življenja!

Dolga in pestra zgodovina 
Če govorimo o geološki pestrosti, sta Šmarna gora in Grmada zagotovo šolski primer. Gradijo ju kamnine, ki so se oblikovale pred kakšnimi 400 milijoni let, to so predvsem dolomiti, skrilavi glinenci in apnenci. A današnjo podobo so jima dala predvsem novejša dogajanja v ledenih dobah. Tako lahko še danes na poteh na vrh opazujemo ledeniške terase, ki jih je Sava nasula v več ledenih dobah, v medledenih pa je vanje vedno znova in vedno eno stopnjo nižje rezala svojo strugo.
In prav po teh poteh so se domačini v času turških vpadov rešili gotove smrti. Takrat naj bi prišlo do pomote in v šmarnogorski cerkvi so začeli k opoldanski maši zvoniti že ob enajstih, zato so se ljudje odpravili k maši uro prej. V tistem času pa so njihovo vas napadli, požgali in jo izropali, ljudje pa so po tem srečnem naključju ostali živi. V spomin na ta dogodek v šmarnogorski cerkvi zvonjenje opravljajo ob enajsti uri in trideset minut.

Dolga stoletja je bila Sava ovira, ki je Šmarno goro ohranjala slabše dostopno za Ljubljančane. Ti so reko premagovali le z brodom, a leta 1848 je bil zgrajen leseni most. Reka ga je sicer leta 1907 odnesla, a ga je kmalu nadomestil državni železni most. Na istem mestu danes stoji most, ki je Šmarno goro z Grmado približal pohodnikom in ljubiteljem narave, ki lahko v gozdovih najdejo navdih in znanje.

Narava uči
Že samo gozd kaže na raznolikost naravnih okolij na tako majhnem območju! Tukaj raste kar šestnajst reliktnih vrst in združb, ki vztrajajo še izpred ledenih dob. Temperaturni obrat (ko se v dnu kotline zadržuje hladen zrak, vrh njega pa toplejši) povzroči, da ponekod pri dnu kotline rastejo iglavci, višje po pobočju pa listavci. Na senčni, severni strani, so to večinoma bukve, na osončeni južni strani pa so to večinoma toploljubne vrste hrasta in gabra. Po vrhu Grmade tako poteka zelo jasna ločnica med dvema različnima vrstama gozda – toploljubnim in hladnoljubnim. A na gori rastejo tudi narcise, kranjske lilije in blagajevi volčini.

Da, narava se tukaj res bohoti! Čeprav je mala divjad maloštevilna in ogrožena predvsem zaradi prometa, se lahko na poteh srečamo tudi z vevericami, podlasicami, kunami, zajci in celo jerebicami in kanjami. Še mufloni so se pred časom priselili na to območje.
In kot da to še ni dovolj, zanimivostim Šmarne gore in Grmade svoje doda še voda. Ta je skozi dolga tisočletja oblikovala celo Matjaževo kraško jamo pri Zavrhu, topla pa izvira danes v Pirničah. 

Naj vas očara
Tudi če vam skupine pohodnikov, ki dnevno »romajo« na Šmarno goro, niso blizu, je škoda, da dveh dominantnih vrhov nad Ljubljano ne bi spoznali. Prav zato nanju vodi nešteto poti. Pot na Grmado iz Vikrč je manj obljudena, hkrati pa primerna tudi za tiste z močnejšo plezalno žilico. Sončni žarki vas bodo tukaj najbolj božali. Če si želite veliko družbe in sence, pojdite v breg iz Tacna, če pa si želite botanično raznoliko pot, jo mahnite na vrh kar iz Zavrha, od koder bo šlo tudi s kolesom. Ne bodite presenečeni, če boste na poti srečali tekača, ki trenira za tek na »Šmarko«, in padalca, ki izkorišča ugodni veter in skoči z vrha Grmade. In nič se ne čudite, če boste srečali otroka, ki je šele pred kratkim shodil, in gospoda v osemdesetih letih življenja, ki hiti do zvončka želja pri šmarnogorski cerkvi. Šmarna gora z Grmado je pač tisti hrib, za katerega nisi nikoli premlad ali prestar in prereven ali prebogat. Ne dela razlik in vsakemu ponudi razstavo narave – prelet Slovenije s pogledi preko meglene Ljubljane, mimo Julijskih Alp, Gorjancev, Nanosa pa vse tja do daljnega morja, ki je bil za velikane le tri korake stran, kot je danes Šmarna gora za Ljubljančane … le nekaj korakov stran. In tudi če do njenega vznožja potrebujete nekoliko več časa, se splača!
Več v junijski Gei.