ZGODOVINA COKOLADE
Prvi, za katere je bilo dokazano, da so spoznali skrivnosti kakava, so bili Maji (250-900 n. š.), ki so drevo iz džungle začeli gojiti na svojih dvoriščih. Semena kakavovca so obirali, pražili, sušili, drobili in jih oblikovali v zmes. Ko so jo zmešali z vodo, čilijem, koruzno moko in ostalimi sestavinami, je ta zmes postala penasta in začinjena pijača.
Do leta 1400 so Azteki zagospodarili v velikem delu osrednje Amerike in med trgovanjem z Maji spoznali tudi kakav. Že kmalu zatem so od meščanov zahtevali izplačila v zrnju ali semenu kakava, ki so tako postala neka oblika azteškega denarja.
V Novem svetu je bilo okoli leta 1500 n. š. 100 kakavovih zrn vrednih enega sužnja, 10 zrn pa uslugo prostitutke ali enega zajca. Na drugi strani ocena – v Španiji – je bilo leta 1545 200 zrn vrednih enega purana, 100 zrn je bila dnevna plača nosača, 3 zrna so bila enakovredna puranovemu jajcu ali mlademu avokadu, 1 zrno pa paradižniku.
Ime te temne poslastice izvira iz starega majevskega jezika, v katerem so čokolado poimenovali "xocoatl". To je sestavljenka iz besed »xoco«, ki pomeni 'pena', in »atl«, ki pomeni 'voda', saj so prvotno čokolado uživali kot napitek. Izraz kakav pa ima korenine pri Aztekih, kjer se je prvotno imenoval »cacahuatl«.
V Španiji so čokolado spoznali leta 1502, ko se je Krištof Kolumb vrnil s svojega četrtega potovanja v Novi svet. Španci so se od Aztekov naučili priprave čudovite pijače iz trpkih plodov še v času velikih vpadov španskega raziskovalca Hernána Cortésa, njena priprava pa je ostala skrivnost še 100 let zatem.
Francozi so bili do čokolade sprva zelo skeptični: najprej so jo označili kot barbarski izdelek in škodljivo drogo. Njenim čarom so se začeli prepuščati šele, ko je svoje odobravanje izrazila pariška fakulteta za medicino, za največji razmah pa je leta 1615 poskrbela žena Ludvika XIII., ki je čokolado razglasila za dvorno pijačo.
V začetku 17. stoletja si je čokolada utrla pot med drugim tudi v Italijo in Anglijo. Leta 1650 je postala predmet poželenja v Oxfordu, leta 1657 pa so v Londonu odprli trgovinico v kateri sicer niso prodajali čokolade, je pa zato napitek kmalu postal prodajna uspešnica. Anglija je nato uvedla dajatev 10–15 šilingov na funt čokolade, kar je ustrezalo približno trem četrtinam njene teže v zlatu, ukinila pa jo je šele 200 let pozneje!
Švicarji so imeli sredi 19. stoletja krave, ne pa tudi čokolade in sladkorja. Leta 1876 je M. Daniel Peter poskusil čokoladi dodati mleko, da bi dobil bolj voljan izdelek, a voda je čokolado skrčila, ločila in razdrobila in potrebnih je bilo 8 let eksperimentiranja, preden je Peter svoj izdelek odnesel Henryju Nestleju, izdelovalcu kondenziranega mleka. Nestle je izpopolnil proizvodnjo takega mleka in Peter je dobil idejo, da bi čokolado pomešal s sladkanim kondenziranim mlekom.
Leta 1828 je nizozemski »čokoladar« C. J. van Houten izumil stiskalnico za kakavova zrna, kar je močno zmanjšalo stroške in ceno ter spodbudilo proces približevanja čokolade množicam. Poleg tega je kakavovo maslo iztisnil iz zrnja in tako odstranil kislost in trpkost originalne čokolade.
Do leta 1879, ko se je Rodolphe Lindt domislil ponovno »vrniti« kakavovo maslo v čokolado, sta bila na voljo samo čokoladni napitek in kakav. Lindtova metoda je pripomogla k strjevanju čokolade v ploščice, ki so počile ob prelomu in se tudi raztopile na jeziku.
Pravo pozornost pa je čokolada doživela s prvo svetovno vojno. Ameriški vojaški intendanti so naročali 20-40 funtov težke bloke čokolade, ki so jo pošiljali na bojišče. Razrezali so jo na kose in jo razdelili pešakom, kasneje pa so tudi rezanje prepustili proizvajalcem. Po koncu vojne je bil uspeh čokoladne industrije zagotovljen, saj so se vojaki na čokolado navadili in jo zahtevali tudi kot kasnejši civilisti.
Pri nas pa je prva tovarna čokolade nastala v samostanu trapistov v Rajhenburgu (današnja Brestanica). Dva francoska patra sta v letu 1896 tam prvič pognala francoske stroje in na šolanje v Francijo poslala našega patra Ludvika (Štefana Mohorka). Kasneje je v tovarni delalo 30 ljudi, izdelali pa so od 30 do 40 ton čokolade letno. Za kakovostne izdelke jim je takratni cesarski dvor podelil častni naslov »imperial«.
V leto 1922 pa segajo začetki naše danes edine tovarne čokolade – Gorenjke. V Lescah jo je ustanovil Adolf Zavrtanik, ki je bil po izobrazbi trgovec, rojen pa je bil v Solkanu. V Trstu je imel trgovino Porta, kasneje pa je delal v tovarni čokolade Lejet. Ko so fašisti med vojno začeli preganjati Slovence, je z družino pobegnil v Kraljevino Jugoslavijo in se naselil v Lescah. V spodnjih prostorih stanovanjske hiše je začel izdelovati čokolado.
Povprečen Slovenec danes poje 1.8 kg čokolade letno (podatek za leto 2002). Najbolje se prodajajo mlečne čokolade, sledita riževa in polnjena temna čokolada, na zadnjem je temna čokolada z dodatki.